Dokončno razgaljeno slovensko smučanje

Foto: Aleš Fevžer

Komentar ob koncu smučarskih tekem na zimskih olimpijskih igrah 2026.

Norveški as pojasnil svoj marš v gozd

Alpsko smučanje

17. Feb 2026 1

Alpsko smučanje

17. Feb 2026 1

Zapečatena usoda Ilke Štuhec

Alpsko smučanje

12. Feb 2026 8

Alpsko smučanje

12. Feb 2026 8

Leta 1976 je tedaj komaj 19-letni Bojan Križaj, leto po osvojitvi zlate medalje na evropskem mladinskem prvenstvu, v družbi Andreja Koželja in Mirana Gašperšiča v Innsbrucku dočakal svoj olimpijski krst. Ob slalomskem odstopu je zasedel 18. mesto v veleslalomu. Sledilo je kar 12 zaporednih zimskih olimpijskih iger, na katerih se je – ob kar desetih kolajnah – vsaj en slovenski smučar zavihtel med najboljšo deseterico. Do leta 2026.

Osrednja težava slovenskega smučanja zanesljivo niso tekmovalci, ki so nastopali v Cortini d’Ampezzo in Bormiu, čeprav bi lahko problematizirali tudi strategijo priprave na vrhunec štiriletnega obdobja ali pa se obregnili ob pretirano radodarnost OKS in SZS pri dodeljevanju akreditacij, predvsem pri dekletih. Ženski slalom je to več kot potrdil. A to je že druga tema.

Statistični podatek o najbolj skromnem najboljšem rezultatu na posamičnih olimpijskih igrah v zadnjih 50 letih zgolj – in to na največjem odru – razgrinja širšo problematiko. Je kot deček, ki je zavpil, da je cesar nag. Zdaj namreč ni bilo junaka, ki bi z izstopajočim rezultatom preusmeril pozornost. Poškodbe, resda objektivna spremljevalna okoliščina, ne spreminjajo pogleda na realno stanje.

Mnogi predhodni izstopajoči rezultati posameznikov na članski ravni so bili namreč tudi pesek v oči. Širša javnost je z njimi spregledala vse bolj trhle temelje sistema. A slednji so bili in so kruto dejstvo. Nekdaj paradni ali kar nacionalni slovenski šport, na kar s(m)o mnogi opozarjali že v preteklosti, se le še s kakšnim prstom drži roba, ki ohranja stik s širšo svetovno konkurenco. Povedano drugače – bije boj za preživetje.

Nastali položaj ni samonikel. Tudi ni nastal čez noč. Je posledica dolgoletnega zanemarjanja smučarske baze. Je rezultat pretiranega ukvarjanja zgolj z vrhom tekmovalne piramide, medtem ko so goreli vsi alarmi na nižjih ravneh. Je slika preusmerjanja pozornosti od akutnih težav. Je tudi plod dejstva, da je bila stroka večinoma preslišana.

Ena od temeljnih težav slovenskega alpskega smučanja je preživet in vseeno v zakonske ovire postavljen sistemski ustroj, v katerem o profesionalnem športu in posledično tudi o porabi milijonskih zneskov odločajo amaterski športni delavci. Slednji, pogosto brez prevzemanja odgovornosti in predvsem v udejanjanju parcialnih interesov, niso pripravljeni prisluhniti pozivom k nujnim radikalnim spremembam in predrugačenju smučarskega modela. To omogoča ohranjanje statusa quo, ki je dober le za preživetje posameznikov, posameznih okolij ali projektov, nikakor pa ne smučarskega sistema.

Danes ima slovensko smučanje na ravni svetovnega pokala le še peščico posameznikov, med katerimi jih je kar nekaj že doživelo zenit, tako da lahko v kratkem pričakujemo več kot le eno upokojitev. Nadalje trenutno ne premore širšega potenciala v razredu evropskega pokala. Nižja raven pa je zmes poskusa oblikovanja mladinske ekipe in samostojnih poskusov, ki terjajo visoke finančne vložke.

Slovensko alpsko smučanje hkrati izgublja klube, ki so bili v zlatih časih valilnica talentov. V novi smučarski realnosti propadajo ali pa delujejo v zelo skromnih in nekonkurenčnih okvirih. Posledično je nekdaj prepoznavna slovenska trenerska doktrina povsem izumrla, bazen tekmovalcev pa iz sezone v sezono vse bolj kopni.

Slovenija torej nima učinkovite tekmovalne piramide, ki bi ob jasni strokovni rdeči niti ter ustrezni finančni in logistični podpori zagotavljala stabilno prehajanje smučarjev po starostni in kakovostni lestvici. Zdi se, da v tem trenutku tudi ne premore razvidne strategije, kaj šele konsenza ključnih deležnikov. Zato tudi ne čudi, da so se prenekateri strokovni kadri zatekli v tujino. Vzvodi še zdaleč niso bili le finančni.

Velik del odgovornosti za nastali položaj nosi vodstvo Smučarske zveze Slovenije, ki je v duhu omogočanja avtonomnosti predolgo pasivno opazovalo dogajanje v panogi za alpsko smučanje. Opozoril, da tam mehanizmi preprosto ne delujejo, je bilo v zadnjih letih več kot dovolj.

Volilni zbor panoge bo prihodnji teden razpravljal le o enem kandidatu za nov štiriletni predsedniški mandat. Njegov program drastičnih sprememb ne predvideva. Vse kaže, da se obeta le novo ime na položaju vodje panoge. Obenem pa je jasno, da bi morebitne radikalne strukturne spremembe in začetek dela pri temeljih prve rezultate dala šele v naslednjem olimpijskem ciklu. Če bo še čas.